Vsebina
Periodična tabela je katalog vseh znanih elementov in varno je reči, da to vesolje ne bi obstajalo, če se ti elementi ne bi združili. Za vsak element je značilen atom z določenim številom protonov in nevtronov v njegovem jedru in določeno število elektronov, ki jih obdajajo. Ko se atomi združujejo, si delijo svoje najbolj oddaljene elektrone, da ustvarijo bolj trajnostna energetska stanja. Ta delitev veže atome v ionsko strukturo ali molekulo.
TL; DR (Predolgo; Nisem prebral)
Atomi se lahko kombinirajo v ionske rešetkaste strukture ali v kovalentne molekule. Ko se različne vrste atomov združujejo, se rezultat imenuje spojina.
Kako se Atomi združujejo
Nagnjenost k združitvi atoma je odvisna od števila elektronov, ki jih ima v svoji zunanji lupini. Vsaka lupina ima osem prostorov za elektrone, razen prve lupine, ki ima le dva prostora. Če nekaj prostorov ni zasedenih, atom želi pridobiti ali deliti elektrone, da bi ga napolnil, da bi dosegel stabilno zunanjo lupino z osmimi elektroni. Po drugi strani pa je atom, ki ima le nekaj dodatnih elektronov, lažje, da se jih znebi, da doseže stabilnost. Plemeniti plini, ki vključujejo helij, argon in neon, imajo že stabilne zunanje lupine, napolnjene z elektroni, zato ti elementi ne tvorijo kombinacij med seboj ali z drugimi atomi.
Ionska spojina: Atom, ki ima v svoji zunanji lupini samo en elektron, želi podariti elektron drugemu atomu, medtem ko ga bo en z enim prostorom zlahka sprejel. Atom, ki daroval ta elektron, se posledično nabere in atom, ki ga sprejme, postane negativno nabit. Elektrostatična privlačnost nato atome veže v rešetkano strukturo. To ni molekula, ker pari atomov niso neodvisni, temveč spojina, ker je sestavljena iz dveh različnih elementov. Navadna namizna sol, natrijev klorid (NaCl), je klasičen primer ionske spojine.
Kovalentno lepljenje: Atom z enim, dvema, tremi ali štirimi dodatnimi elektroni v svoji zunanji lupini ali enim manjka enim, dvema ali tremi elektroni skuša deliti elektrone za doseganje stabilnosti. Ko se ta delitev zgodi v parih, se vez imenuje kovalentna vez in je lahko zelo močna. Molekula vode, ki nastane, ko molekula kisika napolni svoje zunanje lupine z elektroni iz dveh vodikovih atomov, je primer. Atomi lahko delijo enega, dva ali tri elektronske pare, spojine, ki jih tvorijo, pa imajo nižje tališča in vrelišča kot ionske spojine.
Vsi elementi razen kovin tvorijo kovalentne vezi. Del tega, kar kovina naredi, je njena nagnjenost, da izgubi elektrone v svoji zunanji lupini in postane ion, ki je nabit delček. Ioni se raje združijo v trdne rešetkaste strukture. Kovalentne molekule pa po drugi strani pogosteje tvorijo tekočine ali pline.
Kdaj je molekula spojina?
Atomi se lahko kombinirajo, da tvorijo preproste molekule, kot je voda, ali pa se združujejo v velikih strunah in tvorijo kompleksne, kot je saharoza (C12H22O11). Ker ima ogljik v svoji zunanji lupini štiri elektrone, daje elektrone enako dobro in sprejema ter je gradnik vseh organskih molekul, od katerih je odvisno življenje. Vse anorganske in organske molekule, sestavljene iz več kot enega elementa, so spojine. Primeri so vodikov klorid (HCl), metan (CH4), ogljikov dioksid (CO2) in saharoze.
Skupno je tudi, da atomi istega elementa delijo elektrone za dosego stabilnosti. Dva najpogostejša plina v atmosferi, dušik (N2) in kisika (O2), so sestavljene iz molekul, oblikovanih iz enega samega elementa. Molekure dušika in kisika niso spojine, saj niso sestavljene iz različnih elementov. Tudi ozon (O3), manj stabilna in bolj reaktivna kombinacija kisikovih molekul se ne šteje za spojino, ker je sestavljena iz le enega samega elementa.